Stari Pisker

Trenutno delam na projektu Stari Pisker. Film temelji na resničnih dogodkih. Ekipa je fenomenalna. Imena, ki bi do zdej izpostavu so Sabina Kosmatin, Maja Isakovič in Damjan Lorenčak. Brez vašega dela na terenu, bi ta projekt bil nočna mora! Andraž Jerič in Juš Premrov skrbita za fotografijo- priznam... brez vaju bi to izpadu tak amaterski film, da bi me bilo sram. Rok Knehtl in Sašo Fajon skrbita za zvok, Dejan Filipovič za luči in ostalo opremo in Jernej Brajer, ki je poskrbel da imamo orožje in uniforme iz tistega časa. To je moja tehnična ekipa. Igralska zasedba je pa približno taka do sedaj: Sebastjan Pikl( kot Ivo), Darko Nikolovski ( Žarko), Goran Miljanović(Nande), Martin Kunstič(Boris), Grega Jekoš (Brus), Darijan Rajer(Očka), Lenart Horvatič (paznik Grad) in Matea Vrzić in Inti Šraj (kot Jelka in Živka). Ostalo ekipo bom imenoval kasneje.
Imamo že cca 20 minut filma, manj kot sem želel jaz in več kot so pričakovali vsi, ki vejo kako se na snemanjih vedno nekaj "zavleče".
Kakorkoli, do septembra smo na počitnicah, potem pa nazaj pred kamero!
Če želite izvedeti več o Starem piskru, lahko vedno naročite knjigo, ki jo je napisal Ivo Grobelnik.
PS: pa še bomo potrebovali pomoč mnogih pri pobegu iz zapora. Dež nam je pokvaril prvo snemanje.

Ostani človek

Vittori Arrigoni (4 February 1975 – 15 April 2011)
Novinar, pacifist , aktivist... predvsem pa zmagovalec.
Pred kratkim sem si ogledal film "Ostani človek". Dokumentarec posnet pred njegovo smrtjo. Brez pomena bi bilo razglabljati na dolgo in široko na to temo, če je večino povedal že Vittorio v filmu.
Kaj je nauk, ki ga povlečemo iz filma, je odvisno od gledalca do gledalca.
Toda svet potrebuje heroje! Heroje, ki ostanejo ljudje.
Ne dovolit da so krivice sprejemljive!

"A winner is a dreamer who never gives up" Vitorrio Arrigoni. A winner.

Slorapfan je mrtev...

Te vrstice pišem s teškim srcem. Počutim se...  Tako se počutim v teh trenutkih, kot da bi pisal osmrtnico. Iščem zadnje besede za vojaka, s katerim sem se zadnja leta bojeval z ramo ob rami.
Nekaj je zagotovo! Mogoče sem izgubil sovojaka, toda pridobil sem prijatelja. Tega naslova ne podeljujem zlahka. Znanci so znanci, poznam jih - poznaš jih, toda prijatelji... pravi prijatelji so rariteta.
Še redkeje pa je v hip hop svetu najti nekoga, ki ni sebičen, ki po svojih najboljših močeh pomaga gradit lepši pogled na svet, ki podpira druge v ustvarjanju, ki jih pri tem ne žali, ne pametuje - toda vseeno poda mnenje, je samoiniciativen... joj lahko bi naštevu v nedogled.
Res, bilo mi je v čast in veselje sodelovati s tabo.
Bil si en redkih v Sloveniji, ki je imel mentaliteto: Podpiri, ne razdiri!
S svojim imenom si ustvaru mit. Naredu si kup slorapfanov, ki so prek tebe lahko prišli do slovenskega rapa in ga začeli spremljat in spoštovat. Ustvaru si mit o človeku, ki spoštuje in ljubi svojo kulturo. V novici Slorapfan se poslavlja si napovedu, da se Slorapfan.info zapira razen, če se ti mladi slorapfani ne javijo in prevzamejo štafeto naprej. Škoda bi bilo, če bi mit o Slorapfanu umru.
V upanju, da se bo najdu mlad junak, ki bo po tvojih stopinjah razširjal zavest o slovenskem rapu, mi ne zameri če bom 14.2 vpil : Slorapfan je mrtev... živel Slorapfan!
Še enkrat, bilo mi je v čast in veselje!

Delovati z zgledom

Večkrat se mi v misli prikrade zgodba, ki sem jo nekje prebral o Mahatma Ghandiju. Zgodba govori o tem, kako je neka ženska pripeljala svojega sina od daleč pred Mahatmo in ga prosila, da njenemu sinu pove naj neha jesti sladkor. Ghandi jo pogleda in ji reče naj se vrne čez 2 tedna. Ko je minilo 14 dni, se ženska spet s sinom odpravi k Mahatmi. On ju sprejme, pogleda njenega sina in mu reče: "Nehaj jesti sladkor!"

Ženska pogleda Ghandija, vsa razočarana, ker je morala prehoditi tako dolgo pot samo za to in ga vpraša: "Zakaj pa mu nisi tega že prej povedal? Zakaj sem morala prehoditi tako dolgo pot še enkrat?" in Mahatma ji odgovori: "Ker sem pred dvemi tedni, še sam jedel sladkor."

Stati ali obstati?

Pred kratkim je Franci Kek napisal en hud blog z naslovom Slovenija potrebuje oranžni cunami. Priredil bom del besedila, če se vam ne da vsega prebrati, toda bralcem svetujem, da si ukradejo par minut in preberejo cel blog:
"Slovenija potrebuje ljudi, ki si upajo preprečiti tajkunske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarjajo odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjšujejo sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionirajo nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upajo povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upajo javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upajo spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahtevajo čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!!"

Slovenija potrebuje ljudi... 
Potrebuje ljudi z dovolj poguma, da bi se uprli z znanjem in naredili trdnejše temelje Sloveniji. 
Pri nekaterih vprašanjih se torej moramo vprašati, kaj si želimo?
Zdraviti vzroke ali posledice?
Daleč od tega, da bi naslednji link dal odgovore na vsa vprašanja ali da bi rešil vse težave, ki jih imamo, je pa v njemu mogoče najti nekaj drugega - smer. 
O spremembah ustave
Veste, nasproti popularnemu prepričanju, da se da v parlamentu vse narediti, stoji prepričanje, a se v parlamentu ne da nič narediti (no, to prepričanje delimo tisti, ki kdaj pa kdaj vržemo oko na 3. kanal RTV Slo). Na žalost imamo zakone, ki so spisani tako kot so spisani, z najboljšimi nameni, toda - slabo. Oziroma spisani so tako, da odgovarja samo nekaterim posameznikom, ki so izigrali ustavno pravo za lastne  koristi.
Seveda, nisem mogel mimo tega da nebi opazil, da vedno, ko smo v Zaresu dregnili v ta osja gnezda, se je na nas usul plaz obtožb in očitkov. Zakaj? Ker smo želeli in želimo presekat ta gordijski vozel umazane politike?
Zato je prepotrebno lotiti se nekaterih sprememb, ki še zdaleč ne bojo všečne množici toda, čas zlatih krav je mimo.
Dejstva so takšna, če ne bomo naredili sprememb, ki bodo prihodnjim generacijam omogočale spodobno življenje, bo Slovenija naslednjih 50 let obsojena na životarjenje pod politiki tipa Grims ali Jerovšek ali pa herr Marinič.
In narod si bo sodil sam...

"38 izvodov"

Uniforme in ostale pripomočke za snemanje sta nam posodila Aleš Nose in Jernej Brajer.

V letošnjem letu, sm se odloču posnet kratki igrani dokumentarni film o poeziji, ki jo je v času 2.svetovne vojne napisal Karl Destovnik - Kajuh. Ne vem točno kdaj se je začela ta moja fascinacija nad Kajuhom, toda vem, da sm že konc aprila organiziru prebiranje partizanske poezije in da mi je že takrat Kajuh bil najbolj pri srcu. Potem sem septembra imel čast spoznati Ivana Grobelnika, s partizanskim imenom Ivo, ki je bil eden od 6-ih partizanov, ki so med 2.svetovno vojno, vdrli v prostore Starega piskra v Celju in osvobodili vse zapornike. V Celju je bilo takrat cca 6000 nemških vojakov! Pogum in drznost naših partizanov, ki so jo prikazali med to akcijo, me še zdej pusti brez besed. 

Z Ivanom Grobelnikom pred spominsko ploščo v Starem piskru.

Danes je ogromno špekulacij o tej akciji in da bi Ivan Grobelnik obranil čast vseh udeleženih, je napisal 2 knjigi, ki opisujeta ta podvig in jih podpru z zgodovinskimi viri, ki potrjujejo zgodbo. Prva je "Harmonika, škarje in stari pisker", druga pa "Stari pisker - resnica in laži", ki jo tudi priporočam kot odlično novoletno darilo. Kakorkoli... 

Še enkrat, ne vem ne kako ne kdaj mi je padla na pamet ideja o tem filmu. Vse kar sm želel je bilo, da bi posnel kratki filmček s katerim bi predstavu svetu njegovo poezijo. Pa sm se odloču, da bom ta film posnel po partizanski taktiki - s tem kar imaš!

Na Facebooku sm naredu skupino oz. dogodek Snemanje filma in ga objavu na mojem zidu. Bilo je zelo malo oseb, ki sem jih osebno povabu na snemanje. Iskal sem ljudi, ki dajo tok nase, da se jim da, za neki v kar verjamejo, tud kej narest in moram priznat - našu sm jih! Vsi, ki so pokazali toliko iniciative, da so pristopl k temu projektu, se lahko mirne duše počutijo, kot da je ta projekt njihov! Zaslužil ste si to! Na prvem snemanju, se je tako nabral čez 25 prostovoljcev iz vse Slovenije. Rad bi izpostavu še nekatere osebe, ki so dale temu projektu zagon. Prvi v vrsti je Darijan Rajer! Šefe, brez tvojih spodbud in organizacije, tega filma ne bi bilo in bi bil prvi snemalni dan katasrofa! Drugi, je naš snemalec - Larry aka Miran Bratuš, k je uskoču na pomoč, ko sm pošteku da sam ne bom mogu vsega(hvala Nini Jeglič iz Vest.si za to), tretji pa Simon Skalar, ker nam je s svojim snemalnikom rešu snemalni dan! Seveda niso edini, ki so pomagal in upam da mi ne zamerjo tisti, k niso našteti. To pišem ves evforičen, ker sm res zadovoljen nad posnetki, k sm jih dons vidu in bi to rad delil s svetom!

Še razlaga naslova... 

V času svojega življenja, je Kajuh izdal eno samo pesniško zbirko v nakladi "38 izvodov".

Tako smo nekako posneli ta famozni dokumentarec in sedaj čaka še montažo. Imate pa mojo besedo, da se ne bo zavlekl v nedogled in da bo film - takoj ko bo mogoče, bil dostopen na internetu!

506€ za kredit...

Danes sem z mamo odšel nakupovat darila. Ob poplavi vseh reklam, ki jih dobivamo v nabiralnike, je namreč prišla na neko - za našo družino - kar precej noro idejo: kupili bomo nov tv(399€) - na kredit! Moji starši nikoli niso bili pretirano navdušeni nad krediti. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko je mama izrazila željo po takšni operaciji."OK, nič lažjega", sem si mislil in že sva drvela proti našemu nakupovalnemu središču v Ljubljani.
No, nisva pa vedela, da kredita ne dobiš, če imaš penzijo ali osebni mesečni dohodek manjši od 506 €.

Pa sm pogledu mal, kakšno je stanje pri nas:
Marca je bilo po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije skupaj 569.916 prejemnikov pokojnin. 
Najvišja pokojnina je znašala dobrih 2100, povprečna pa slabih 580€ (mesečni prag tveganja revščine, v letu 2009, se je za enočlansko gospodinjstvo zvišal s 545 EUR na 593 EUR.).

Najvišja izplačana pokojnina je znašala 2.154,08 evrov, 
povprečna neto pokojnina z varstvenim dodatkom pa je bila 576,71 evrov.

Najnižja pokojnina za 15 let delovne dobe je znašala 190,61 evrov, 
kmečka pokojnina po SZK 231,47 evrov, 
kmečka borčevska pokojnina po SZK (431.čl.) 462,93 evrov 
in državna pokojnina 181,36 evrov. 
Povprečni znesek vdovske pokojnine pa je znašal 62,52 evrov. 

V strukturi je bilo starostnih upokojencev, ki prejemajo do 500 evrov pokojnine 35,4%, 
upravičencev, ki prejemajo nad 500 do 1.000 evrov je bilo 54,2%, 
tistih, katerih pokojnina je znašala nad 1.000 do 1.500 evrov je bilo 8,0% 
in tistih, ki so prejeli več kot 1.500 evrov pokojnine, je bilo v marcu 2010 2,4%.

Mama se je pa nasmehnila in me spomnila na eno zgodbico, ki sem ji jo pripovedoval: Kdor ma srce ta pomagat zna. Zgodba je govorila o fantu, ki staro ženico pelje v nakup novega pralnega stroja in ji nihče ne da kredita.Šele na koncu, v zadnji trgovini se najde neka prodajalka in reče: "Gospa, kdo ma srce, ta pomagat zna" in da stari ženički kredit za tist pralni stroj.
Danes očitno ta prodajalka ni delala...