Stari Pisker

Trenutno delam na projektu Stari Pisker. Film temelji na resničnih dogodkih. Ekipa je fenomenalna. Imena, ki bi do zdej izpostavu so Sabina Kosmatin, Maja Isakovič in Damjan Lorenčak. Brez vašega dela na terenu, bi ta projekt bil nočna mora! Andraž Jerič in Juš Premrov skrbita za fotografijo- priznam... brez vaju bi to izpadu tak amaterski film, da bi me bilo sram. Rok Knehtl in Sašo Fajon skrbita za zvok, Dejan Filipovič za luči in ostalo opremo in Jernej Brajer, ki je poskrbel da imamo orožje in uniforme iz tistega časa. To je moja tehnična ekipa. Igralska zasedba je pa približno taka do sedaj: Sebastjan Pikl( kot Ivo), Darko Nikolovski ( Žarko), Goran Miljanović(Nande), Martin Kunstič(Boris), Grega Jekoš (Brus), Darijan Rajer(Očka), Lenart Horvatič (paznik Grad) in Matea Vrzić in Inti Šraj (kot Jelka in Živka). Ostalo ekipo bom imenoval kasneje.
Imamo že cca 20 minut filma, manj kot sem želel jaz in več kot so pričakovali vsi, ki vejo kako se na snemanjih vedno nekaj "zavleče".
Kakorkoli, do septembra smo na počitnicah, potem pa nazaj pred kamero!
Če želite izvedeti več o Starem piskru, lahko vedno naročite knjigo, ki jo je napisal Ivo Grobelnik.
PS: pa še bomo potrebovali pomoč mnogih pri pobegu iz zapora. Dež nam je pokvaril prvo snemanje.

Ostani človek

Vittori Arrigoni (4 February 1975 – 15 April 2011)
Novinar, pacifist , aktivist... predvsem pa zmagovalec.
Pred kratkim sem si ogledal film "Ostani človek". Dokumentarec posnet pred njegovo smrtjo. Brez pomena bi bilo razglabljati na dolgo in široko na to temo, če je večino povedal že Vittorio v filmu.
Kaj je nauk, ki ga povlečemo iz filma, je odvisno od gledalca do gledalca.
Toda svet potrebuje heroje! Heroje, ki ostanejo ljudje.
Ne dovolit da so krivice sprejemljive!

"A winner is a dreamer who never gives up" Vitorrio Arrigoni. A winner.

Slorapfan je mrtev...

Te vrstice pišem s teškim srcem. Počutim se...  Tako se počutim v teh trenutkih, kot da bi pisal osmrtnico. Iščem zadnje besede za vojaka, s katerim sem se zadnja leta bojeval z ramo ob rami.
Nekaj je zagotovo! Mogoče sem izgubil sovojaka, toda pridobil sem prijatelja. Tega naslova ne podeljujem zlahka. Znanci so znanci, poznam jih - poznaš jih, toda prijatelji... pravi prijatelji so rariteta.
Še redkeje pa je v hip hop svetu najti nekoga, ki ni sebičen, ki po svojih najboljših močeh pomaga gradit lepši pogled na svet, ki podpira druge v ustvarjanju, ki jih pri tem ne žali, ne pametuje - toda vseeno poda mnenje, je samoiniciativen... joj lahko bi naštevu v nedogled.
Res, bilo mi je v čast in veselje sodelovati s tabo.
Bil si en redkih v Sloveniji, ki je imel mentaliteto: Podpiri, ne razdiri!
S svojim imenom si ustvaru mit. Naredu si kup slorapfanov, ki so prek tebe lahko prišli do slovenskega rapa in ga začeli spremljat in spoštovat. Ustvaru si mit o človeku, ki spoštuje in ljubi svojo kulturo. V novici Slorapfan se poslavlja si napovedu, da se Slorapfan.info zapira razen, če se ti mladi slorapfani ne javijo in prevzamejo štafeto naprej. Škoda bi bilo, če bi mit o Slorapfanu umru.
V upanju, da se bo najdu mlad junak, ki bo po tvojih stopinjah razširjal zavest o slovenskem rapu, mi ne zameri če bom 14.2 vpil : Slorapfan je mrtev... živel Slorapfan!
Še enkrat, bilo mi je v čast in veselje!

Delovati z zgledom

Večkrat se mi v misli prikrade zgodba, ki sem jo nekje prebral o Mahatma Ghandiju. Zgodba govori o tem, kako je neka ženska pripeljala svojega sina od daleč pred Mahatmo in ga prosila, da njenemu sinu pove naj neha jesti sladkor. Ghandi jo pogleda in ji reče naj se vrne čez 2 tedna. Ko je minilo 14 dni, se ženska spet s sinom odpravi k Mahatmi. On ju sprejme, pogleda njenega sina in mu reče: "Nehaj jesti sladkor!"

Ženska pogleda Ghandija, vsa razočarana, ker je morala prehoditi tako dolgo pot samo za to in ga vpraša: "Zakaj pa mu nisi tega že prej povedal? Zakaj sem morala prehoditi tako dolgo pot še enkrat?" in Mahatma ji odgovori: "Ker sem pred dvemi tedni, še sam jedel sladkor."

Stati ali obstati?

Pred kratkim je Franci Kek napisal en hud blog z naslovom Slovenija potrebuje oranžni cunami. Priredil bom del besedila, če se vam ne da vsega prebrati, toda bralcem svetujem, da si ukradejo par minut in preberejo cel blog:
"Slovenija potrebuje ljudi, ki si upajo preprečiti tajkunske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarjajo odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjšujejo sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionirajo nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upajo povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upajo javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upajo spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahtevajo čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!!"

Slovenija potrebuje ljudi... 
Potrebuje ljudi z dovolj poguma, da bi se uprli z znanjem in naredili trdnejše temelje Sloveniji. 
Pri nekaterih vprašanjih se torej moramo vprašati, kaj si želimo?
Zdraviti vzroke ali posledice?
Daleč od tega, da bi naslednji link dal odgovore na vsa vprašanja ali da bi rešil vse težave, ki jih imamo, je pa v njemu mogoče najti nekaj drugega - smer. 
O spremembah ustave
Veste, nasproti popularnemu prepričanju, da se da v parlamentu vse narediti, stoji prepričanje, a se v parlamentu ne da nič narediti (no, to prepričanje delimo tisti, ki kdaj pa kdaj vržemo oko na 3. kanal RTV Slo). Na žalost imamo zakone, ki so spisani tako kot so spisani, z najboljšimi nameni, toda - slabo. Oziroma spisani so tako, da odgovarja samo nekaterim posameznikom, ki so izigrali ustavno pravo za lastne  koristi.
Seveda, nisem mogel mimo tega da nebi opazil, da vedno, ko smo v Zaresu dregnili v ta osja gnezda, se je na nas usul plaz obtožb in očitkov. Zakaj? Ker smo želeli in želimo presekat ta gordijski vozel umazane politike?
Zato je prepotrebno lotiti se nekaterih sprememb, ki še zdaleč ne bojo všečne množici toda, čas zlatih krav je mimo.
Dejstva so takšna, če ne bomo naredili sprememb, ki bodo prihodnjim generacijam omogočale spodobno življenje, bo Slovenija naslednjih 50 let obsojena na životarjenje pod politiki tipa Grims ali Jerovšek ali pa herr Marinič.
In narod si bo sodil sam...